Kimi Raikkonen prvak

.

Vceraj sem se usedel pred TV, da si ogledam se zadnjo dirko letosnjega prvenstva Formule 1.
Najbrz je vsem znano, da so se za naslov borili 3 vozniki. Lewis Hamilton z najvec sansami in 107 tockami, Fernando Alonso z 103 tockami in nas Kimi Raikkonen z 100 tockami. Ker se tocke od leta 2003 naprej delijo drugace, kot prejsnih 50 let je imel Kimi najmanjse in skoraj nerealne moznosti, da mu uspe to kar mu je. Pa mu je. Malo smole pri McLarnu, ki je itak letos delal same pizdarije v F1 in z odlicno odpeljano dirko je po 7-ih letih v F1 koncno osvojil lovriko za najboljsega voznika. Tako je Ferrari po dveh letih zopet osvojil naslov med vozniki.

Forza Kimi !


Se malo podatkov o Kimiju: klik
Pa se malo o Ferrariju: klik

Suunto X3HR

Danes sem si pa kupil ze dolgo zeljeni merilec srcne frekvence. Ker sem zasledil, da imajo v Hervisu v akciji Suunto X3HR sem prvo malo preucil kaj ura ponuja in seveda cene drugje po Sloveniji.

Lastnosti ure:

• Monitor srčnega utripa
• Povprečni srčni utrip v živo
• Grafična omejitev srčnega utripa (Min/Max pulz)
• Različne štoparice
  
• Višinomer
• Barometer
• 10 treningov spomina
• Spomin , ki prikaze:
  
• Min/Max pulz
• Povprecen pulz
• Min/Max nadmorska visina
• Koliko metrov spusta/vzpona si naredil

Vse to in se vec, za samo 99.99 €. Najugodnjesa cena trenutno v Sloveniji. DO razprodaje zalog seveda.

Smarna gora

Ker mi v soboto ni uspelo priti na Smarno goro sem moral seveda poskusiti se enkrat. V soboto nisem vedel poti gor in tako sem se lahko samo se obrisal pod nosom.

Danes je bilo seveda drugace. Prvo sem se pozanimal kako se pride gor in od kje in to je bil ves problem. Startal sem z Vrhovcev. Najprej na Tosko celo, od tu pa do Topola pri Medvodah in spust do Mednega. Tu sem preckal Savo in imel prvo pavzico.


Kmalu sem bil v Vikercah. Nato pa mimo spodnjih Pirnic do Zavrha pod Smarno Goro. Tu se zacne zanimiv del. Ko se asvalt konca pot zavije v gozd. OK. Prestavim v najnizjo prestavo. Kljub temu sem kar svical ko sem gonil v breg. Enkrat me cesta malo zjebe in se moram ustaviti. Potem sem seveda komaj startal. Ves cas sem moral biti cimbolj nagnjen naprej, ker drugace bi sel na hrbet. Tako je bilo pomoje prve pol kilometra. Potem je bila cesta se kar normala, dokler nisem prisel do zadnjega vzpona. Tu pa naletim na "resne tezave". In to je klanec, ki ga nisem prevozil. Situacija se ponovi se nakajkrat do vrha. To pa predvsem zaradi zelo strmega in makadamskega klanca in seveda gum, ki niso primerne za take podvige. Na vrh sem prisopihal v 1:38:00, s 27.5 prevozenimi kilometri. Tu sem se malo oddahnil in nadopingiral.


Tudi razgled je kar lep.


Sledil je spust. Lustno je bilo. Enkrat sem sicer zgubil plastenko z vodo in jo moral iti iskat nazaj, enkrat pa malo poletel in se moral vrniti po bicikel. Obakrat brez padca. Ko je bilo pa spusta konec, pa samo se turisticna voznja domov.

Statisticni podatki:
46.61 km
720 m visincev
2:27:27 voznje
0.8 litrov popite tekocine
1 Power-Riegel
1 Frutabela

Test lezecih koles

Ze nekaj casa nazaj sem nekje zasledil, da bo v Ljubljani test lezecih koles. Ta dan je napocil danes, zato sem se ob 10-ih dopoldne odpravil na Rudnik pred Rutarja. Ko sem prispel tja so nekateri ze preizkusali kolesa. Potem sem pocasi prisel na vrsto tudi jaz.

Seveda je bilo treba postopno od najlazjega do najtezjega kolesa. Preizkusil sem 5 koles.

• Zacel s tem kolesom:

Voznja s tem kolesom je kar cool ni kaj. Zanimiv obcutek, ko se prvic vozis s kolesom in si naslonjen nazaj.

• Potem je prisel na vrsto tricikel.

Zakon stvar. Zadnja kolesa so malo nagnjena in lahko dejansko z njim pridivjas v ovinek pa te ne obrne. Fajn.

• Sledila je voznja s se enim triciklom. Ta je bil bolj penzijonerski. Za starejse umirjene ljudi. Ce si s tem prehitro prisel v ovinek je slo kar po dveh kolesih. Ta tricikel ima tudi vzvratno prestavo.
  

• Konco sem prisel do prvega kolesa, ki mi je predstavljal izziv. Ko startas in sem zapeljes par metrov ni nobenega problema vec. Fajn stvar. Udobna.

• Na koncu pa je sledilo najlepse. Voznja z kolesom, ki ima balanco pod sedezem. Voznja niti ni zahtevna, ceprav imas pedala kar visoko. Ko pa se ustavljas moras dati noge dol preden se cisto ustavis in ne kot jaz, sele ko se ustavis. Ker v tem primeru sledi padec.

Zanimiva izkusnja. Cene teh koles so pa kar visoke.
Vec na strani: www.udobnoposvetu.si

Zelje za drugo leto

Ker vedno raje premagujem predvsem kolesarske izive, sem malo pobrskal po internetu in nasel nekaj zelo lepih "Trans SLO" tur. Letos se cas kolesarjenja priblizuje koncu, saj je vedno bolj mraz. Tako, da komaj cakam pomlad in kaksen podaljsan vikend, da se lotim katerega od naslednjih izivov. Seveda racunam na to, da dobim zraven se kaksnega norca, da ne bom sel sam.

Da jih malo predstavim:

Gorenjski krog:

• 231 km
• 9000 vm
  

Primorski krog:

• 258 km
• 8990 vm
  

Alpski krog:

• 259 km
• 8612 vm
  

Notranjski krog:

• 289 km
• 8410 vm
  

Cooperjev test

Danes sem sel pa na Kodeljevo, kjer je Sportna zveza Ljubljana organizirala Cooperjev test.
Ko sem prisel tja sem prvo izpolil en listek, nato pa so mi dali stevilko. Ko sem si jo pripel sem sel do stadiona, kjer so merili cas. Takoj nisem moral teci, ker jih je bilo ze dovolj na progi. Malo sem se raztegnil potem pa zacel svoj tek 6ih krogov. Prvi krog je bil 1:40, nato drugi 1:38 naprej se pa ne spomnem vec. Na koncu sem vglavnem imel cas 9:52, kar znese povprecno 14.594km/h. Nekako sem kar zadovoljen. To je bil itak moj prvi Cooperjev test, tako da se nisem moral z nicemer primerjati. Nato sem sel se na merjenje visine in teze, ter kozne gube. V supergah sem visok 188 cm in tezak 76.5 kg. Zanimala me je predvsem kozna gube, ker si je nisem meril ze od osnovne sole, kjer so mi jo merili na desni roki nad komolcem. Tu pa so mi jo merili na treh mestih in sicer na prsnem kosu, na trebuhu in na stegnih (10 , 13 , 10). Kaj pa to pomeni pa ne vem tocno.

Glede na spodnjo tabelo imam 9.4% telesne mascobe --> ODLICNO.

Vglavnem odlocil sem se da bom sel veckrat na Cooperjev test, da vidim kako in kaj se dogaja z mojim telesom.

Se tabela:

V Medvode in nazaj

Ko sem prisel s sihta sem se takoj stusiral in odpravil na bicikel. S seboj sem vzel se vetrovko in nekaj za pojest, ter seveda za pit.
Prvo sem sel do Toskega cela od tu do Topola pri Medvodah in naprej do Mednega. Do Toskega cela se cesta povzpne kakih 200 metrov. Od tu naprej do Topola pri Medvodah pa se ves cas malo vzpenja in malo spusca. Malo vec je vzpona. Tu sem zavil desno proti Mednem. Cesta je makadamska in gre skozi gozd. Spust je kar lep. Vse bi bilo lepo in prav, ce nebi jaz, potem, ko sem prisel do asvalta pomislil na to, da sem mogoce iz zepa na majici izgubil hrano. Hitro sem segel z roko proti hrbtu v zep in BUM. Ko sem segal proti zepu sem seveda pameten kot sem obrnil cel zgoren del telesa. Zraven sodi tudi roka s katero sem drzal balanco. Kaj je sledilo nabrz ni presenecenje. Bliznje srecanje z asvaltom. Posledica je odrgnina na kolenu in strgana rokavica.

V resnici niti ni bilo hudo. Bolj je bil sok kot kaj drugega. Prvo sem pomislil, da se vrnem kar direkt proti domu, vendar sem po kilometru voznje, mogoce dveh ugotovil, da bolecina ni tako huda kot je bila takoj. Zato sem se odpeljal mimo Mednega skozi Medvode do Sore. Tu sem zavil spet proti Topolu pri Medvodah. Cesta se ves cas malo vzpenja. Najbolj zanimiv pa je zadnji kilometer, ko se res postavi pokonci. Saj ni bilo panike, ker sem bil itak ogret in me nic ni moglo ustaviti. Tu sem potem zavil nazaj proti Toskem celu, ko pa sem prisel do tja, pa gas v dolino. Sel sem mimo Dravelj in Koseskega bajerja po vecni poti proti domu.

Statisticni podatki:
47.46 km
700 m visincev
2:19:41 voznje
0.8 litrov popite tekocine
1 Power-Riegel
1 banana