V soboto popoldne sem sel dvigniti startno stevilko in vrecko s stvarmi, ki so nam jih namenili sponzorji. V vrecki je bilo poleg startne stevilke in cipa se : 2 bidona za pijaco, piskoti, robcki, rokavice, rokavcki, gel za pojest, 4 geli za ogrevanje in sklepe, 2 popusta za Hervis, popust za Namo, boni za jest in pit, svincnik, diseca smrekca za v avto in se veliko papirnatih reklam.
Ko sem prisel domov, sem zacel pakirati stvari, ki jih bom potreboval naslednji dan. Skrbno sem spremljal tudi vremensko napoved. Res, da ni bilo napovedanih padavin, je pa bilo napovedano dokaj mrzlo jutro. Poleg dresa, sem zato vzel se vetrovko in rokavcke. Seveda sem se opremil tudi z zadostno kolicino cokoladk za med tekmo in pijaco.
Zadnji vecer sem jedel kus-kus s tuno. Ko sem se v nedeljo zjutraj zbudil, sem si spet pripravil to. Vendar ni bilo pravega apetita, zato sem polovico vrgel stran. Vzel sem se sok za pred tekmo in pocasi odsel v BTC. Kako uro in pol pred tekmo sem bil ze na parkiriscu in se pripravljal na "nastop". Bilo je res dokaj hladno. Ko pa se je prikazalo sonce je bilo kar vredu. Pocakal sem se Bostjana, da pride. Potem sva pocasi odsla v starno vrsto.
Bila sva dokaj na zacetku, pomoje manj kot 100 metrov za startno crto. Potem je seveda sledilo se kakih 45 minut cakanja na start. Pred startom so nas ogovorili se pomembnezi, kot so minister Brucan in zupan Jankovic.
Ob 9:00 pa se je zacelo to, kar sem tako dolgo cakal, Maraton Franja 2008. Start je bil leteci in to na Brezovici. Do tam je pred nami vozil avto, ki je drzal kolono. Prijavljenih je bilo okoli 1700 ljudi. Guzva je bila seveda velika in s tem tudi moznosti, da pride do kaksne nesrece. Z veliko pazljivosti je se kar slo. Prvic se je resno zabasalo pred magistratom, kjer popravljajo cesto in se je vsa mnozica kolesarjev zacela guzvati skozi slabe 4 metre sirine ceste. Potem je sledilo tromostovje in Copova, na koncu katere, se je pred prihodom na Slovensko cesto spet rahlo zaguzvalo. Ko smo prisli na Slovesnko, pa samo gas gas gas. Seveda je bilo kmalu konec veselja, ker sem prisel nazaj za avtomobile organizatorja. Potem je slo pocasi do Brezovice, kjer je bil pri OMV crpalki leteci start.
Dobesedno je bil leteci, saj smo proti Vrhniki leteli 50km/h in vec. Res nepopisno. Kot horda podivjanih bikov ;)
V Vrhiniki je bilo seveda tega konec, saj smo prisli do prvega vzpona. Ko sem sel en teden nazaj po Vrhniskem klancu navzgor, sem sel od zacetka priblizno 20km/h in kasneje 25km/h. Tako, da sem imel priblizno obcutek, kako se gre tu gor. Izkazalo se je, da se malo oz. kar precej motim. Leteli smo cez 25km/h ze v zacetku klanca, kasneje pa blizu 30km/h. Res hudi frajerji, pred nami pa se vec kot 120 kilometrov trase. Seveda hitrost ni nic popustila in do Godovica smo leteli ko strele. Zaceli so se tudi padci in nesrece, v katerih pa k sreci nisem bil udelezen. Vseeno, pa dobis malo grenkega priokusa, ko vidis take stvari. Z Godovica do Idrije in naprej do odcepa za Cerkno je letelo. Res, ni da ni. Na polno in gas.
Po odcepu smo se malo umirili in vsak je skoraj pojedel kako cokoladko. Potem pa naprej skozi Cerkno in v najhujsi klanec na trasi, vzpon na Kladje. Itak sem sel hitreje, kot prejsnikrat, ko ni bilo tekme. Cutil sem pa ze, da je za menoj ze vec kot pol maratona. V glavo sem si dal, da je pac zdaj na vrsti 6 kilometrov malo hujsega napora.
Ko sem prisel do vrha me je v eno nogo prijel krc. Res nic kaj prijetno. Ker je bila tam okrepcevalnica, sem hitro vzel pomaranco jo vgriznil, si oblekel vetrovko in se odpeljal naprej. Spet je bil na vrsti spust in divjanje. Ker pa nisem glih pravi norec za spuste, sem seveda na obeh spustih zgubil precej pozicij. Letelo je pa seveda vseeno. Potem pa so prisli na dan prvi znaki izcrpanosti. Cakal sem samo se konec. Od Gorenje vasi naprej, sem se lahko samo se slepal v grupi.
Vseeno pa sem nekako pocasi prisel do zacetka grupe. Ko se je se zadnji pred menoj zmatral in ni mogel vec vleci kolone, sem prisel na vrsto jaz. Res mi ni bilo do tega, ker sem bil ze precej svoh. Tip se je umaknil in se zacel nek dreti, da moram vleci. Seveda nisem hotel razocarati skupine, zato sem gonil z isto hitrostjo, kot do takrat se naprej. Malo cez 40km/h. Seveda sem se zelo mucil pri vsem skupaj. In glej ga zlomka, ko sem cez par 100 metrov pogledal nazaj, sem usel grupi oz. mi ni mogla slediti. Res cel f..k. Ful sem se brezveze matral in kuril, a oni mi niso sledili. Nic ane. Zmanjsal sem tempo in pocakal grupo da me dohiti in malo prehiti. Nato sem se vkljucil nazaj in vozil samo se v sredini grupe. Seveda po toliko prevozenih kilometrih vsak najmanjsi klanec postane tezak. Tisti v Skofji loki, je se kar bil no. Prevozil sem ga brez vecjih tezav.
Kmalu izven Skofje loke sem pojedel se gel, ker sem res postajal vedno bolj brez moci. Saj je pomagal, vendar ne dolgo. Od Vodic proti Tacnu sem samo se zguboval pozicije. Na koncu sem se padel iz grupe in sem ostal sam in zacel se bolj zgubljati. Naprej proti Tacnu in po nemski cesti do Crnuc, smo bili samo se 4 kolesarj v grupi. Tako priblizno je bilo potem vse do konca. V Bezigradu smo "pobrali" se enega, ki se je tudi malo zgubil in sam kolesaril, ter ga odslepali do konca. Potem pa po Smartinski in desno v BTC. Ko sem zagledal ciljno crto sem bil najbrz eden najbolj srecnih ljudi tam. Res mi je pasalo, da je vsega konec, ker sem se dejansko zadnjih 50 kilometrov kar precej namucil. Ko prides enkrat na cilj to seveda hitro pozabis.
Ker smo ga celo pot zgali do konca, seveda ni bilo casa za postanke in ostalo. Pojedel sem komaj 2 cokoladki, ki sem jih imel s seboj in popil samo slaba 2 litra tekocine. Ni bilo casa za vec.
Takoj, po prihodu v cilj, z rezultatom niti nisem bil najbolj zadovoljen. Ko pa sem kasneje ugotovil, da sem ciljno crto prevozil kot 348-ti med 1657-imi oz. slabe pol ure za zmagovalcem, sem spremenil mnenje. Ce pomislim, da imam v celotni kolesarski "karieri" prevozenih manj kilometrov kot slaba polovica kolesarjev na Franji v letosnji sezoni, sem dosegel dejasko zelo dober rezultat. Bil sem slabe pol ure pocasnejsi od cloveka, ki se ukvarja s kolesarstvom najbrz ze vec kot 15 let.
To mi da misliti in sem kar malo ponosen na rezultat :)
Celotno traso sem tako prevozil v 4:34:02 oz. povprecno hitrostjo 34.76km/h. Del, ki se casovno meri, pa v 3:56:45 oz. povprecno 36.11km/h.
Poleg enkratnega dozivetja, anrenalina in vsega ostalega lepega, kar sem dozivel na maratonu, pa seveda ni vse tako lepo kot je videt. Veliko ljudi je prevec nepazljivih in zaradi tega pride do nesrec. Veliko sem jih videl in se jim izognil. Videti kolesarjaj na tlek, vsega odrsanega, ni ravno prijetno. Zato je pa to en velik minus, ki mi bo ostal v spominu na Franjo. Bomo videli, ce do drugega leta vse to pozabim oz. odmislim, se mogoce zopet prijavim. Za rezltat pa mislim, da ga bom zelo tezko popravil, ce se kdaj grem.
