Veselil sem se lepe jeseni, delal nacrte in preracunaval koliko kilometrov mi bo se uspelo narediti letos. Po lanski sezoni mi je letos slo bolje. Vec kilometrov v istem casu. Vec visincev skoraj enaki povprecni hitrosti. Vse je slo kot po maslu.
20. septembra, 1 leto in 1 teden po lanski nesreci sem spet dozivel to kar vsak kolesar upa, da ne bo. Pri spustu iz Crnega vrha v Poljane sem med zaviranjem, v levem ovinku s sprednjim kolesom zadel v kamen. Majhen kamen, ne vecji kot oreh, vendar dovolj velik, da me je toliko ustavil, da sem letel cez balanco. Popolnoma me je presenetilo. Samo zadrl sem se in letel z glavo naprej. BUM. Takoj sem se pobral in si mislil Fuck #%$!$%. Potipal sem obraz in ugotovil, da mi precej tece kri. Rokavico sem imel takoj polno krvi. Z ust mi je visel koscek mesa. Mislil sem da sem pretrgal ustnico. Pobral sem kolo in ga vrgel v travo. Potem sem odsel do bliznje hise, ki je bila oddaljena kakih 100m. Hvala bogu, da je bila tako blizu, kajti zaradi tega ker mi je kri tako mocno tekla sem bil kar malo v soku.
Prisel sem do hise in klical na pomoc. V hiso nisem hotel ker mi je prevec tekla kri in bi vse zasvinjal. Nihce me ni slisal, ceprav sem slisal, da so notri ljudje. Sel sem okoli hise, ce so morda na kaki terasi ali balkonu. Nic. Potem sem sel nazaj do vhoda in vstopil. Ko sem prisel do stopnic sem se zadrl. Prisla je gospa. Mislim, da ji nisem ravno polepsal nedelje. Vsedel sem se na klop pred hiso. Prinesla je mokro krpo s katero sem si malo obrisal obraz. Ugotovil sem tudi, da ne morem premikati leve rame. Bolela je ko hudic. Poklicali so resilca v Skofjo Loko. Medtem so mi pomagali sleci brezrokavnik, rokavice in sneti celado. Celada jo je komaj kaj skupila. Ravno toliko, da sem jo malo podrsal. Ne vem kako hitro mi je tekel cas, vendar se je hitro zaslisala sirena. Prisli so policisti. Takoj so me zaceli izprasevati o hitrosti, o tem ce sem bil kaj v nezavesti, ce je bilo kaj alkohola, . . Kljub pretolceni ustnici so mi hoteli dati celo pihati. Seveda mi potem tega ni bilo treba narediti, ker nisem bil zmozen. Poslikali so tudi moj razbiti obraz. Medtem je prisel resilec. Povili so mi rane na rokah in polimali tiste na obrazu. Potem so me dali na nosila in odnesli v kombi, kjer so mi dali se infuzijo, ki mi je lajsala bolecine. Preden smo startali proti Skofji Loki so mi policisti izrocili se zapisnik in poloznico za kazen 40€.
Sledila je voznja do Loke v zdravstveni dom kjer me je prisla pogledat dezurna zdravnica. Potem pa direkt na urgenco v Klinicnem centru. Najprej so mi vzeli kri, potem slikali in dali Donerjevo opornico. Ugotovili so, da imam zlomljen nos in "zlom kirurskega vratu leve nadlahtnice". Potem so mi zasili se rano na vrhu nosa, na zgornji ustnici in spodnjo ustnico v ustih, ki je bila cela pretrgana. Potem so me se slekli in dali v bolnisnicno pizamo. Po tem sem bil pripravljen na sprejem na oddelek Travmatologije.
Sledilo je pocivanje. Nato sem do petka cakal na operacijo rame. Skoraj en teden sem jedel samo pasirano hrano, ker zaradi sivov v ustih na spodnji ustnici nisem mogel dovolj odpirati ust. Iz dneva v dan se mi je stanje na obrazu izboljsevalo. Pocasi so izginjale hraste in modrice. Pri operaciji rame so mi vanjo dali "intramedularni zebelj (Targon)".
Po 10ih dneh v bolnici sem v sredo 30.septembra dobil odpustnico in sel domov. V cetrtek sva z bratom sla po kolo, ki je ostalo pri hisi kjer so mi nudili prvo pomoc. Ko so mi pripeljali kolo sem preseneceno ugotovil, da razen potrgane gume na prestavnih rockah ni kolesu nic. Nic pocenega oz. zvitega.
Trenutno sem na bolniski in naj bi bil vsaj se do sredine novembra. Drug teden imam kontrolni pregled v Klinicnem centru. Potem upam da se mi zacne fizioterapija. Da bo rama spet delala kot nekoc bo baje potrebno pocakati 3 mesece. Upam, da bo to res in da bom lahko zacel sportati ze takoj v zacetku leta 2010.
