Vzpon na Jost in Monte Zoncolan

V soboto 22.5. sem se udelezil vzpona na Jost. Kdor je ze kdaj bil na Jostu ve o cem govorim. O hudem klancu, ki je ze v normalnih okoliscinah kar hud preizkus za vsakega kolesarja. S tem mislim na to, da pomoje ni osebe, ki bi med vponom uzivala. Sam imam zelo rad vzpone, vendar ob vzponu na Josta se me ta strast mine. Start je na zacetku vzpona proti vasi Javornik. Do te vasi se dejansko da peljati se dosti vredu, ker je klanec "samo" do 15%. Ko pa v sami vasi zavijes na Jost se zacne preizkus, koliko casa bos se zdrzal na kolesu. Marsikdo se je med samim vzponom tudi vstavil in potiskal kolo. Tudi sam sem bil blizu cisto pod vrhom blizu tega, da stopim s kolesa in grem pes naprej. Ob glasnem navijanju ljudi ob cesti, sem se potem le nekako privlekel do vrha in si rekel nikoli vec. Po nekaj dneh se ta misel seveda spremeni in z veseljem bom spet sel na Josta.

Nasmejan, kot da nebi vedel kaj me caka ;)

Zacetek hudega

Nekaj metrov pred ciljem

Naslednji dan pa sva sla z Bostjanom v Italijo na ogled zakljucka 15.etape Gira d'Italia, z vzponom na Monte Zoncolan. Lepo je bilo videti svetovno kolesarko elito. Vsaka jim cast.

Nekdo na www.bicikel.com je napisal : "Sem bil vceraj na Zoncolanu in ugotovil, da je Jost ena sama Vojvodinska ravnica."

Profil vzpona ma Monte Zoncolan

Se vec slik na:

http://picasaweb.google.si/uros.dakskobler/GiroDItaliaMonteZoncolan#

Sezona teka

Po uspesno pretecenem Kraskem maratonu, je sledilo nekaj pavze.

Ze 14.4. pa je sledila naslednja prireditev, ki sem se je udelezil "Misli na srce". Start je v Tivoliju, nato pa mimo zivalskega vrta do Mosteca in mimo skakalnic na Roznik. Sledi spust nazaj v Tivoli. Dolzina 10 km. Po poku startne pistole je slo na polno. Kmalu sem ugotovil, da nisem dobro prestudiral poti in "spregledal" en vzpon, tistega z Mosteca gor pa sem tudi zamenjal z enim drugim. To je pomenilo, da sem se precej bolj mucil kot bi se drugace. Do cilja sem se vseeno privlekel in to kar s solidnim casom, ce pomislim, da je na trasi kar nekaj vzpona. Sledilo je "hlajenje". Cez dobre pol ure sem sel teci se na 4 km in isto prezivel :)

Trasa teka "Misli na srce":

Po tej tekmi je prisel na vrsto bicikel, moja najljubsa rekreacija. Padlo je nekaj lepih turc in nekaj lepih klancev. Najhujsi je bil tisti v Sorico, kjer je stevec pokazal 20% klanca, po podatkih iz Polarja pacelo 25%. Iz ture v turo mi je slo lazje.

Za prvi maj sem se odpravil na pohod okoli Ljubljane. Trasa poteka po Poti Spominov in Tovaristva (PST). Zanimiva stvar in lepo prezivet dan.

Trasa PST:

Ker se je blizal 8.maj in tek trojk, se je bilo treba pripraviti tudi na to. Nekih hudih priprav ni bilo, ker kondicije imam itak kolikor jo imam in to je to. Ker je bilo vreme pregrdo za na kolo sem sel raje se parkrat teci, kar vsekakor ni skodilo. Zadnjih nekaj dni sem pridno jedel testenine, da bi bile misice na dan tekme nafilane. Cilj je bil teci 1 uro ± 2 minuti. Start je bil hiter in do zacetka vzpona je fino letelo. Ko smo prisli v klanec pa nam je zakuhalo. S trmo smo se prebili tudi skozi to in ko smo bili enkrat na vrhu ni bilo vec panike. Sledil je se tek mimo Trnovega, cez Sustarski most in sprint do cilja. Ko smo preckali ciljno crto, so bile pozabljene tudi vse muke od prej, saj smo izpolnili cilj in tekli 1:02:03 oz. 1:01:53 neto in tako spet zasedli 34. mesto med 459imi mesanimi trojkami.

Trasa teka trojk:

Sledil je dan "pavze" oz. lahkotnega teka, danes pa se Tek na grad. Dejansko to ni tek, ampak sprint, saj je proga dolga "samo" 2.5 km. To pomeni gas do konca. Moram pa reci, da ze dolgo nisem bil po teku tako zj... kot danes.

Trasa teka na grad:

Zdaj imam pa dovolj teka za en cas ;)

HAZARD - 30 let

Jovo na novo

Rehabilitacija rame je trajala malo dlje kot sem prcakoval. Zelo mi je pomagalo tudi zdravljenje v zdraviliscu Terme Zrece. Tako sem konec decembra dobil zeleno luc za sportne aktivnosti. Seveda lepo pocasi in po pameti. Tako sem kmalu po novem letu zacel teci. Sledil je tek na smuceh in kolesarjenje na trenazaerju. Takoj, ko sem zacel sportati se je gibljivost rame se izboljsala. Ker na koncu rehabilitacije, zacetek februarja, rama se vedno ni bila dovolj okrepljena z misicami, sem zacel se plavati. To je trajalo en mesec, stanje se je se izboljsalo in posledicno tudi kondicija.

Sledile so priprave oz. nabiranje kondicije za 10. Kraski maraton. Slo je pocasi in z uzitkom. Na koncu mi je sicer zmanjkal se kak teden, da bi vsaj enkrat pretekel se polmaratonsko razdaljo na treningu. Tudi dolzina vseh tekov do dneva tekme, je bila skoraj tretjino manjsa kot lani.

Kakorkoli, po vecdnevnem testeninskem jedilniku, je v nedeljo sledila tekma. Ze napoved iz prejsnega dne, nam ni obetala najlepsega vremena. Vendar me glede na zeljo po tekmi in pripravah, ne bi od nastopa odvrnilo skoraj nic. V Ljubljani je bilo vreme oblacno, vendar brez padavin, ze od Vrhnike naprej pa je rosilo. Tudi ob prihodu v Sezano ni bilo nic bolje in enake razmere so potem ostale do konca teka. Zelo rahlo je rosilo.

Ker nisem imel nekih velikih nacrtov sem se postavil bolj na konce startne kolone. Sledilo je cakanje starta, nato pa se cakanje, da se kolona sploh premakne. Ko smo se koncno zaceli premikati je bilo na vrsti prehitevanje in tek na visokem pulzu, ki je trajal prvih nekaj kilometrov. Nato sem zacel teci malo bolj kontrolirano in drzal pulz v zeljenem obmocju. Ze na tretjini proge sem ugotovil, da se vedno tecem precej dobro oz. enako hitro kot lani. Tudi po 2/3 proge sem se vedno tekel hitreje kot sem pricakoval. Hitro sem zacel racunati kaksen cas lahko dosezem in bil presenecen, ko sem ugotovil, da lahko izboljsam lanskoletni cas. Vse lepo in prav, ce ne bi bilo ravno v zadnjih nekaj kilometrih najvec vzpona oz. vsaj obcutek je bil tak. Pulz je usel izven nadzora, kar pomeni, da bi se lahko "prekuril". Na levem stopalu me je zacelo zuljiti. Proga pa ves cas malo gor malo dol. Pocasi me je zacelo boleti se v bokih. Potem sem videl se kako so nekoga, ki ga je zgrabil krc dajejo v resilca in nekoga, ki je bruhal pri kraju proge. Kar malo zbilo moralo. Pocasi sem le pritekel do 20 kilometra in sledil je samo se en do konca. Tu je masina spet zacela delati in sledil je se zadnji "vzpon" cez zeleznisko progo in spust proti cilju. V zadnjih metrih sem iztisnil iz sebe se zadnje zaloge moci in odsprintal v cilj.

Po precakanu ciljne crte in ugotovitvi, da sem izboljsal lanskoletni cas, pa samo nasmeh na usta in popolno zadovoljstvo. Ko sem se malo pohladil in preoblekel, je sledila se jota s klobaso in gasa nazaj v Ljubljano.

Tako, da sem kar zadovoljen z zacetkom sezone in upam, da bo slo tako tudi se naprej. Zdaj pa samo cakam sonce, da lahko zacnem kolesariti ;)

Aja, neto cas je po moji uri pa je 1:42:59

Konec sezone 2009

Veselil sem se lepe jeseni, delal nacrte in preracunaval koliko kilometrov mi bo se uspelo narediti letos. Po lanski sezoni mi je letos slo bolje. Vec kilometrov v istem casu. Vec visincev skoraj enaki povprecni hitrosti. Vse je slo kot po maslu.

20. septembra, 1 leto in 1 teden po lanski nesreci sem spet dozivel to kar vsak kolesar upa, da ne bo. Pri spustu iz Crnega vrha v Poljane sem med zaviranjem, v levem ovinku s sprednjim kolesom zadel v kamen. Majhen kamen, ne vecji kot oreh, vendar dovolj velik, da me je toliko ustavil, da sem letel cez balanco. Popolnoma me je presenetilo. Samo zadrl sem se in letel z glavo naprej. BUM. Takoj sem se pobral in si mislil Fuck #%$!$%. Potipal sem obraz in ugotovil, da mi precej tece kri. Rokavico sem imel takoj polno krvi. Z ust mi je visel koscek mesa. Mislil sem da sem pretrgal ustnico. Pobral sem kolo in ga vrgel v travo. Potem sem odsel do bliznje hise, ki je bila oddaljena kakih 100m. Hvala bogu, da je bila tako blizu, kajti zaradi tega ker mi je kri tako mocno tekla sem bil kar malo v soku.

Prisel sem do hise in klical na pomoc. V hiso nisem hotel ker mi je prevec tekla kri in bi vse zasvinjal. Nihce me ni slisal, ceprav sem slisal, da so notri ljudje. Sel sem okoli hise, ce so morda na kaki terasi ali balkonu. Nic. Potem sem sel nazaj do vhoda in vstopil. Ko sem prisel do stopnic sem se zadrl. Prisla je gospa. Mislim, da ji nisem ravno polepsal nedelje. Vsedel sem se na klop pred hiso. Prinesla je mokro krpo s katero sem si malo obrisal obraz. Ugotovil sem tudi, da ne morem premikati leve rame. Bolela je ko hudic. Poklicali so resilca v Skofjo Loko. Medtem so mi pomagali sleci brezrokavnik, rokavice in sneti celado. Celada jo je komaj kaj skupila. Ravno toliko, da sem jo malo podrsal. Ne vem kako hitro mi je tekel cas, vendar se je hitro zaslisala sirena. Prisli so policisti. Takoj so me zaceli izprasevati o hitrosti, o tem ce sem bil kaj v nezavesti, ce je bilo kaj alkohola, . . Kljub pretolceni ustnici so mi hoteli dati celo pihati. Seveda mi potem tega ni bilo treba narediti, ker nisem bil zmozen. Poslikali so tudi moj razbiti obraz. Medtem je prisel resilec. Povili so mi rane na rokah in polimali tiste na obrazu. Potem so me dali na nosila in odnesli v kombi, kjer so mi dali se infuzijo, ki mi je lajsala bolecine. Preden smo startali proti Skofji Loki so mi policisti izrocili se zapisnik in poloznico za kazen 40€.

Sledila je voznja do Loke v zdravstveni dom kjer me je prisla pogledat dezurna zdravnica. Potem pa direkt na urgenco v Klinicnem centru. Najprej so mi vzeli kri, potem slikali in dali Donerjevo opornico. Ugotovili so, da imam zlomljen nos in "zlom kirurskega vratu leve nadlahtnice". Potem so mi zasili se rano na vrhu nosa, na zgornji ustnici in spodnjo ustnico v ustih, ki je bila cela pretrgana. Potem so me se slekli in dali v bolnisnicno pizamo. Po tem sem bil pripravljen na sprejem na oddelek Travmatologije.

Sledilo je pocivanje. Nato sem do petka cakal na operacijo rame. Skoraj en teden sem jedel samo pasirano hrano, ker zaradi sivov v ustih na spodnji ustnici nisem mogel dovolj odpirati ust. Iz dneva v dan se mi je stanje na obrazu izboljsevalo. Pocasi so izginjale hraste in modrice. Pri operaciji rame so mi vanjo dali "intramedularni zebelj (Targon)".

Po 10ih dneh v bolnici sem v sredo 30.septembra dobil odpustnico in sel domov. V cetrtek sva z bratom sla po kolo, ki je ostalo pri hisi kjer so mi nudili prvo pomoc. Ko so mi pripeljali kolo sem preseneceno ugotovil, da razen potrgane gume na prestavnih rockah ni kolesu nic. Nic pocenega oz. zvitega.

Trenutno sem na bolniski in naj bi bil vsaj se do sredine novembra. Drug teden imam kontrolni pregled v Klinicnem centru. Potem upam da se mi zacne fizioterapija. Da bo rama spet delala kot nekoc bo baje potrebno pocakati 3 mesece. Upam, da bo to res in da bom lahko zacel sportati ze takoj v zacetku leta 2010.

Zie Daks Challenge #2 - Opravljeno

V cetrtek, po nekaj dneh pocivanja sem se spravil prevoziti to turo. Start doma na Petrovem Brdu, potem pa gasa do Bovca. Tam je bil prvi postanek. Nato pa direkt na Mangatrsko sedlo. Na vrhu je bila sicer megla, vendar je bil uzitek kljub temu velik. Saj sem imel za seboj najvecji in najdaljsi klanec na trasi. Za seboj sem imel slabih 98km in nahajl sem se na najvisje lezeci slovenski asfaltirani cesti na nadmosrski visini 2021, ce gre verjeti mojemu stavcu.

Zaradi vremenskih razmer na vrhu sem se hitro sustil nazaj v dolino in si v Logu pod Mangartom znova filal baterije. Nato je sledil spust mimo trdnjave Kluze, do razcepa za Trento. Tu so se zaceli pojavljati prvi znaki utrujenosti. Do vzpona na Vrsic sem mislil, da je res to to, vendar sem sele, ko sem zacel steti serpetine proti vrhu ugotovil kako tezke noge ze imam. Vleklo se je za pop..., vendar sem se nekako prepriceval, da se do 1200m nadmorske visine ne smem ustaviti. 1200m pa zato, ker je to ravno polovica vzpona od prve serpetine do vrha. Ko sem prisel do te visine, sem sel seveda naprej. Vseeno sem se moral 2 km pred vrhom vstaviti in za kako minuto pociti. Potem sem se nekako zvlekel do vrha. Tretjic letos sem ze bil na Vrsicu. Vedno s Trente.

Spust do Kranjske gore je bil kar lep, se lepsi pa bi bil brez tistih tlakovanih ovinkov, kjer ti skoraj odpadejo roke. V Kranjski gori sem se na crpalki spet vstavil, da dam nekaj vase. Med drugim tudi kofe. Mater je bil dober ;)

Od tu naprej do Jesenic in kasneje Bohinjske Bistrice je spet letelo. Edino iz Jesenic do Gorij je slo malo pocasneje, kjer je klanec. Poznalo se je tudi ze, da je za menoj precej poti, ker sem tezko dobil udobno pozo na sedezu. V Bohinjski Bistrici je sledila zadnja pavza pred domom. Zacuda, sem vzpon na Sorisko Planino prevozil najlazje od vseh na trasi.

Kakorkoli, po slabih 11ih urah voznje sem bil doma, zadovoljen s seboj, ker sem prevozil to traso. Se toliko bolj zaradi dejstva, da je bila to solo tura. Nikoli nobenega zaveterja. Vprasati bi sicer moral se kakega izkusenega kolesarja, vendar mislim, da trasa ni za vsakogar.

Statisticni podatki:

246.91 km

4664 m visincev

10:59:57 voznje

Vzpon Kamnica 2009

V soboto sem sel prevozit tole zadevo.

Prijave in kasneje start je bil pred Hidrio na Poljubinu. Ko sem se prijavil sem ugotovil, da sem eden redkih brez licence. Tako, da sem se na startu drzal bolj zadaj. Sledila je zaprta voznja do konca Volc. Potem pa zares. Ker sem ze prejsnjo nedeljo sel prevoziti ta klanec in sem vedel kako zgleda, sem se ga lotil pocasi in z uzitkom. Uzitka potem sicer do vrha ni bilo ;) V klanec sem prisel med zadnjimi in potem prehitel nekaj ljudi. In tako je slo do vrha. Bilo je zelo vroce in na koncu sem bil zelo zadovoljen z rezultatom.

9.3 km vzpona z visinsko razliko 810 metrov sem prevozil kot 80i od 139ih. Ko sem kasneje doma gledal rezultate, sem videl, da so bili tudi nekateri 60 letniki hitrejsi od mene. Tako, da se clovek kar malo zamisli ;)

Po podelitvi in spustu v dolino sem sel pogledati se traso proge na Siroko, kjer je drug teden tudi en vzpon. Tam pa je klanec se malo hujsi. V 5.5 km se dvignes za vec kot 600 metrov.