Turcija

Beograd 28.10.

Menjava 1EUR = 106 DIN

Turska kafa 70 DIN

Pivo Jelen 100 DIN

Burek 55 DIN

Cevapi (10 kom.) 350 DIN

HOSTEL 35EUR za dvoposteljno sobo.

Na nocnem vlaku do Ljubljana - Beograd kurili ko pri norcih (za crknit). Dokaj hitro sva nasla hostel (35 EUR za dvoposteljno sobo). Sledil je ogled Beograda, Kalemegdanskega parka, hise cvetja, ulice Kneza Mihajlova . .

spomenik v Kalemegdanskem parku

ulica Knez Mihajlova

spomenik Josipa Broza Tita

Vojaski muzej v Kalemegdanskem parku

29.10. - 30.10. Beograd - Sofija - Istanbul

Zjutraj se vkrcava v spalnik. Sledi dolga voznja do Istanbula. Peljemo se preko Srbije, kjer se vidi da vlada revscina, do Bolgarske meje, skozi Sofijo proti Istanbulu. Po 28 urah prispemo na cilj.

nekje v Srbiji

Bolgarska meja

soncni vzhod ze v Turciji

30.10. - 1.11. Istanbul

1 EUR = 1.98 TL

Z zelezniske postaje jo mahneva proti Hagii Sofiji. Tam malo naprej nama Lonely Planet pokaze veliko hostlov. Kmalu ugotoviva, da so precej zasedeni. Takoj, ko najdeva enega, ki ima prostor ga vzameva. Cena za dve osebi + zajtrk je 40 EUR/noc . Zajtrk sva vsako jutro zelo izkoristila, da sva imela potem cez dan bolj mir v zelodcu. Pivo v trgovini komaj najdeva in sploh ni poceni (2.65 TL) , v lokalih pa je se drazje (5+ TL). Je pa tudi res, da sva bila nastanjena v verjetno najdrazjem delu Istanbula - tik za Modro mosejo (kar se je zelo slisalo 5x na dan) .

Modra moseja

Ker je vikend je povsod ogromna guzva (avtobusi turistov - upokojencev). Trgovci in gostilnicarji so zelo vsiljivi in se tepejo za stranke. Se pogledat ga ne smes, ker ce ga, ze sedis in jes kebap.

prvi kofe v Istanbulu

Topikapi Palace (10EUR/osebo) - saj je bilo lepo, ceprav guzva. Kolone tudi v palaci in pol stvari zaprtih.

V casu najinega obiska palace se je okrog 12:00 na trgu Taksim zgodil terostristicni napad (Kurdski samomorilec se je razstrelil zreven avtobusa polnega Turskih policajev). Najbrz nikoli vec ne bova tako blizu teroriticnega napada ;)

Koncno sva prisla tudi do ne kebap hrane (Fizol, Solata, Riz, Ayran). Ayran je jogurt zredcen z vodo in dodatkom soli. Vse skupaj za 5TL. Kebap drugace najceneje 2.5TL. Na bazarju sva poskusila Turkish delight.

Mesto je polno mack. Macka pri macki, vsepovsod, kjer je moznost, da prileti kaj hrane. So pa kar lustkane. Nekaj smo jih tudi poslikali.

"Turski fitnes"

Bosporska ozina

soncni zahod

bazar

1.11. Pot v Canakkale

Avtobus iz Istanbula 25TL (6h). Dobili smo caj ali kako drugo pijaco + tortica oz. krekerji. LCD televizorji za vsak sedez, vendar samo turske postaje. Sla sva v prvi hostel, kar ocitno ni bila dobra ideja. Anzac hostel (55TL/noc za 2). Kopalnica obupna, cena ni vkljcevala zajtrka. Po kratkem sprehodu po mestu in turski pici(Pide) spat.

2.11. Eceabat in polotok Galipoli

Precej zgodnja jutranja voznja s trajektom v Eceabat na drugi strani ozine (2TL/osebo). Za zajtrk burek in ayran. Se vedno ne veva kako priti na drugo stran polotoka Galipoli, kjer so potekale najvecje bitke za Tursko drzavo, v zacetku 1.svetovne vojne. Sile Alianse so bile na veliko porazene. Padlo je veliko Avstralcev in Novozelandcev, ki so bili v Angleski vojski. Po celotnem polotoku je veliko pokopalisc. Z Eceabata sva do tja hodila 2 uri. Prav prijeten pohod, ceprav so nas Turki prav cudno gledali in nam odsvetovali hojo po "hribovitem" podrocju. Po kosilu (ribje konzerve) se odpraviva nazaj na dolgo pot, vendar nama po nekaj kilometrih hoje ustavita domacina in tako sva predcasno nazaj v Eceabatu. Trajekt nazaj v Cenakkale. Odkrijeva obetavno restavracijo, v kateri bova jedla se naslednji dan.

spomenik v Eceabatu

ostaline Turskih vojaskih utrdb

nagrobniki Avstralskih vojakov

obelezje Avstralskim vojakom

3.11. Kilitbahir

Ob 5:00 zjutraj Potres! Zbudiva se in prav malo panike je. Nato zaspiva naprej in ko se zbudiva se ne veva kje in kako hudo je tocno bilo. Ocitno ne prevec, ker pri turskih porocilih ne zasledimo nic(Turcija je sicer znano potresno obmocje).

Koncno poslikamo maketo Trojanskega konja iz filma Troja, v katerem je igral Brat Bitt. Po caju se spakiramo iz hostla in veliko prtljago pustimo v preddverju, midva pa odrinava s trajektom v Kilitbahir - vasico ravno nasproti Canakkal.

Trojanski konj, ki je bil uporabljen pri snemanju filma

Ta predel je najozji del Dardanel, kjer so skozi zgodovino potekale pomembne bitke za ubranitev t epomembne pomorske poti. V vasici je obzidje in utrdba iz casov Osmanskega cesarstva, ki so jo kasneje rabili tudi v prvi svetovni vojni. Turki so vedno branili ta preliv in ga tudi obdrzali. te utrdbe so sedaj majhen muzej, kjer je na kratko predstavljen boj za Turcijo (vstopnina 2TL).

utrdba v Kilitbahirju

V priljubljeni restavraciji iz prejsnjega dne sva po nekaj dneh prisla do dobre in svojega denarjaj vredne hrane. Mantisi (majhni ravioli) v jogurtovi omaki + zacimbe. Sedaj cakamo na kasno - nocni avtobus v Denzili.

mantisi

4.11. Pamukkale

Po nocni voznji in Cenekkal gremo do Denzilija vzhodneje. na vrsti so Pumekkale. Spet se ne uspemo upreti hotelirju, ki nas kot po nakljucju caka na postaji. Pristanemo v Venus Pension (50 TL/noc) z idilicno spalnico.

soba v Venus Pension

Potem se odpraviva na vecurno capljanje po bazenckih v Pumekkalah. Voda je sprala skale in nastale so s kalcijem oblozeni bazencki. Voda ima 36ºC in je mineralna, zato so imeli ze stari Grki tukaj toplice. Ljudje se se dandanes namakajo v teh termah.

bazencki v Pamukkalah

Poleg tega je naokrog se vse polno ostalin Hierapolisa, pac vse kar spada v mesto, z gledaliscem vred (Amfiteater).

amfiteater

5.11. pot v Pataro

Po zajtrku nazaj v Denizli in od tu z minibusom v Fethiye. Pot nas vodi po hribih in dolinah prek prelaza 1500 m nad morjem.

najvisji prelaz

utrinek med voznjo

Ocitno smo na nekem lokalnem avtobusu, ker ne zgresimo nobene vasi, ter vstavimo vsakomur ob cesti in po zelji kjerkoli. Tako pridemo v Fethiye kasneje kot smo pricakovali, lovi nas noc, voznja do Patare pa traja se dodatno dobro uro. Ko nas odvrzejo iz avtobusa nas kot naroceno na kriziscu pricaka foter lastnika Akay Pensiona in nas odpelje v vas Patara, kjer se spet namestimo v prvem ponujenem hotelu. Privosciva si se vecerjo in pivo, nato pa spat.

6.11. Patara

Po tipicnem Turskem zajtrku (maslo, marmelada, jajce, olive, sir, sadje, med) se odpraviva na 2 km oddaljeno plazo. Pot naju pelje skozi celo vas, po hribu navzgor, da ze dvomiva ce morda nisva falila. Na vrhu v kriziscu zavijeva levo. Pot se pocasi zacne spuscati. To je dober znak. Kmalu zagledava pescene sipine in morje.

prvi pogled na sipine

Ko prideva na konec poti naju caka se skoraj kilometer hoje cez sipine do vode.

imela sva tudi pasjo druzbo

Ko prideva do morja preveriva temperaturo. Ker je voda "fajn" temperature se sleceva in gasa v morje. ZAKON!

Po vrnitvi na obalo se na soncu posusiva. Kmalu ugotoviva, da zge kot pri norcih. Hvalabogu so blizu neke stiroporaste skulpture (stebri, . .). Uporabiva jih za senco. Po nekaj urah se odpraviva proti "domu". Tokrat po drugi poti. Greva vzdolz obale do placljivega kopalisca in po cesti v pension. Ker imava do vecerje se nekaj casa se po isti poti kot prvic odpraviva gledat soncni vzhod, ki pa na zalost zaradi mrca ni tak, kot sva upala da bo. Vrneva se nazaj, skociva pod tus in na vecerjo (v lonceni posodi pecena mesanica krompirja, melancanov, cebule, mesa, graha, paradiznika in paprike, posuta s sirom).

7.11. Patara - Fethiye - via Capadocia

Po zajtrku naju gospodar odpelje do glavne ceste (4 km). Kmalu nama ustavi avtobus s katerim prideva v Fethiye. Takoj kupiva karti za avtobus do Gerömea v Capadociji. S kartama v zepu se odpraviva poiskati grobenice, ki so na vseh prospektih tega mesta. Kmalu jih tudi dobiva in poslikava.

pristanisce je polno turisticnih ladijc

Sprehodiva se se do pristanisca, kjer sledi cakanje ure za odhod avtobusa. Na poti proti avtobusni si privosciva se nekaj za pojest (Pide - Turska Pizza). Ker je "porcija" precej majhna si kasneje privosciva se vsak en kebab. Pocakava se malo in se vkrcava na bus. Sledi nocna voznja.

8.11. Göreme

Avtobus prispe na najin cilj prezgodaj. tako sva ze ob 4:10 v Göremeu . Ker celo mesto se spi, nas v svojo pisarno sprejme edini zbujen mozakar, ki sicer caka na ljudi, ki bodo poleteli z balonom na ogled vasi ob soncnem vzhodu. Seveda nam polet z balonom skusa takoj prodati po "special price", za 110EUR/osebo. Kako uro se grejemo v pisarni, potem pa se odpravimo v lov za prenociscem. Vse se spi, le baloni so ze v zraku.

Po parih poizkusih iskanja prenocisca, se le opogumiva in pozvoniva v enem od stotih hostlov. Sobo takoj vzameva in zaspiva za eno uro. Po zajtrku (ekmek + linolada) greva raziskovat pokrajino. To je dezela tisocerih stozcev iz tufa (podobno siporexu), ki naj bi bili vulkanskega izvora. Pokrajina izgleda kot na luni (tu so snemali tudi Star Wars oz. Star Trek).

Vcasih pa naj bi tukaj domovali duhovniki bizantinske ortodoksne cerkve, ki je bila zelo razsirjena po Turciji pred prihodom Islama. Po parih kilometrih hoje prideva do vasi Cavusin, kjer imajo ravno pogreb. Ogledamo si staro mesto, ki je vsekano v skalo.

Za kosilo jeva nekaj podobnega satarasu in prvic poizkusiva sok stisnjen iz granatnih jabolk in pomaranc, ki ga ponujajo po celi Turciji.

Vrneva se v mesto, kjer za vecerjo jeva Gözleme. na avtobusni ugotoviva, da v Burso vozita samo 2 prevoznika. En ima prost samo en sedez, kar nama nic ne pomaga, drugi pa 6, ki pa so ze vsi rezervirani. Rezervacija pa jim potece ob 20:00.

Avtobusi so tako zelo zasedeni, ker se vblizajo prazniki (Kurban Bayrami - to je za njih enako pomemben praznik kot Bozic za Kristjane). malo pred 20:00 se vrneva na avtobusno. Sledi napeto cakanje, ce se bodo rezervirane karte sprostile. V nasprotnem primeru bi morala spremeniti plane za zadnji dan. Bojiva se celo, da nama nebi uspelo pravocasno priti do Istanbula in letala. Cakanje se konca nama v prid. S kartama v zepu se lahko v miru odpraviva spat.

9.11. Göreme

Za zajtrk spet pretiravava s hrano, nato pa se odpraviva na pohod po dolinah Görema. Najprej greva v Göreme Open Air Museum-gre za cerkve v včeraj opisanih stožcih iz lahnjaka, ki so zaščitene s strani UNESCA. V njih so ohranjene freske iz bizantinskih časov (nastala naj bi v 9. stol.) Nekatere so prav slikovite in dobro ohranjene, večinoma pa so bile podobne freske v šišem področju Turčije uničene s prihodom islama. Vrneva se v vas po vodo, nato pa po drugi dolini do mesteca Uchisar.

Golobja dolina je spočetka kar dobro označena. Gre za pravi kanjon. Po dnu je veliko grmovja in še več ptičev. Občutek imava, da je tukaj nekoč tekla velika reka, sedaje pa le še občasno mali potok . Golobov ne vidiva, čeprav so včasih zanje v skale dolbli niše, da so zbirali njihove iztrebke za gnojilo. Vse višje s vzpenjava, ker predvidevava, da bova prišla na drugo stran in do vasi v katero sva namenjena. Označbe sicer so, vendar je vmes tudi brezpotje. Kmalu prideva do gladke stene, v katero s slabo vklesane stopinje. Uroš se prvi vzpne čez, sama pa se zaradi oklevanje in strmine ne upam povzpeti, čeprav je vsega skupaj le 2 metra, vseeno pa zelo strmo in zdrsljivo. Ker Uroš ne more nazaj, se sama vračam nazaj po isti dolini in potem v naslednjo, za katero upam, da bo bolje prehodna. Temu je res tako, čeprav me je kar strah, še posebno, ko Uroša izgubim iz pogleda. Opogumlja me, da na poti srečam nekaj turistov. Očtno je to tista prava pot, po kateri bi morala. Ko se zagledava, se uroš spusti po kanjonu na mojo stran. Tam je možakar, ki nama ponudi čaj in tudi pove, da nisva prva, ki sva se tako zgubila. Malo poklepetamo, možakar je prav prijeten in zna angleško. Pred odhodom mi da še darilo - želvo iz kamna, ki jo moram po njegovih besedah nahraniti, ko se zbudi. Na vrhu vasi, v katero sva bila namenjena si ogledava prekrasno panoramo pokrajine ter se počasi vračava v Gerome. Po razburljivem dnevu si privoščiva obilnejšo večerjo. Prvič od kar sva zapustila Slovenija jeva juho - lečino, za tem pa še glavno jed- duveč podoben tistemu v Patari. Pred spanjem odigrava še en jamb s katerim si od časa do časa krajšava čas.

10.11 Göreme

Po zajtku spakirava in se odpraviva iz penziona. Ker je avtobus šele zvečer, nahrbtnike pustiva tam in se odpraviva na zadnji pohod po Kapadokiji. Najprej pa stopiva še do pošte, kjer še zadnjič zmenjava evre v turške lire. Ugotoviva, da je v večjih mestih menjava veliko boljša kot v majhnih krajih. Nato greva v dolino Zemi. Tam je veliko stožcev posebne oblike.

Na koncu se povzpneva še nad dolino in si ogledava panoramo Geromea. Počasi se vrneva v kraj, kjer popijeva nekja čajev, ter kasneje pojeva še kosilo. Ko greva v penzion po nahrbtnike še zadnjič preveriva lete in se nato odpraviva na avtobusno postajo. Ob 18:00 se vsedeva na zadnji nočni avtobus na tem potovanju.

11. 11 Bursa

Po prihodu na avtobusno postajo v Bursi ugotoviva, da ob tem Islamskem prazniku ogromno Turkov potuje, ker prevoz do Istanbula ponuja samo še en prevoznik, saj so vsi ostali že polni. S trolo se odpraviva v center mesta. Tam nameravava na bazarju zapraviti še zadnji denar. Ker sva zelo zgodnja je še vse zaprto. Turki trgovine odpirajo bolj pozno oz. odvisno od dneva in njihovega počutja. Nakupovalni center je denimo odprt od 10:00 - 22:00. Malo trgovin ima izobešen urnik obratovanja. Tukajšnji bazar je mnogo manj turističen kot v Istanbulu. Ljudje lahko tu kupijo vse: od hišnih ljubljenčkov do pohištva. Zaradi velikosti komaj najdeva nekaj trgovin s spominki. Tukaj kupiva tudi modro oko, ki prinaša srečo saj vase potegne slabo energijo.

Z avtobusom se odpraviva proti Istanbulu. Prvič se z ene celine na odrugo odpeljeva čez most. Po prihodu čez vidiva napis "Welcome to Europe".

Z avtobusne postaje ne letališče naju pripelje podzemna železnica. Sledi večurno čakanje na let, kjer s še nekaj Turkmenistanci spimo po klopeh na letališču. Ob check-inu opazimo, da sta ob isti uri dva poleta v Slovenijo. Ko se vkrcamo na avion vidimo, da ne bomo leteli z Airbusom. Očitno so zato poslali dva mnajša aviona. Na enega od njiju se zbašemo in čez slabi dve uri smo na letališču Jožeta Pučnika Ljubljana. Za las uloviva avtobus in tako sva že ob 8:30 doma v Ljubljani. Tako je potovanja dokončno konec. GULE-GULE!

Zemljevid potepanja po Turciji

Bike route 763813 - powered by Mopedmap

Kolo, Hribi, Kolo, Hribi, Kolo, Hribi

* Po tem ko sem si lansko leto kupil planinsk cevlje se je letos zacelo tudi hribolazanje. Prvi vrh, ki sem ga osvojil je bil Krasji vrh nad Kobaridom. Zacetek pri "koritu", nato pa skozi gozd, mimo Ledene jame in razvalin 1. svetovne vojne do vrha. Na vrhu je bilo vse posrano od ovc. Tezko je bilo hoditi, brez da bi pohodil kak drek. Sledil je spust po drugi poti nazaj v dolino.

* Cez en teden sem se udelezil vzpona za zlato cipko 2010. Trasa je bila zaradi del na odseku Podrost - Sorica, drugacna kot leta 2008. Iz Podrosta smo pot nadaljevali v smeri Petrovega Brda in po 2 km zavili desno proti Sorici. Zacel se je blag vzpon z vrhuncem malo pred samo vasjo, kjer je tak klanec, da mislis da se bos zaletel v steno. Najvecji naklon znasa cez 20%. Ko zlezes cez to steno te caka se slabih 6 km zvpona do cilja. Enako kot dve leti poprej sem startal z stevilko 80 in enako kot takrat zasedel 45 mesto.

* Dva tedna kasneje je sledil vzpon na Krn. Start je bil na parkiriscu na koncu ceste (malo pred planino Kuhinja). Pot vodi mimo planine Zaslap nato pa po travnatem pobocju do prvega "sedla", kjer se vidi Rdeci rob. Cez nekaj casa zagledamo tudi jezero v Luznici. Sredi julija sem prvic v zivljenju stal na snegu.

Potem se pot vzpne do Praga kjer zavijemo levo proti Batognici, na vrhu katere je videti se veliko razvalin iz casa Soske fronte.
Povzetek iz Wikipedije:
"Batognica je 2164 metrov visoka gora nad reko Sočo v bližini Krna. Sam vrh je bil med soško fronto prizorišče nenehnih spopadov med avsto-ogrsko in italijansko vojsko. Najhujši boji so na Batognici potekali 21. julija 1915, ko so Italijani Avstrijce potisnili na vzhodno tretjino planote. Italijani so tako zasedali zahodni in osrednji del planote Batognice, Avstrijci pa vzhodni del. Med seboj sta bili vojski oddaljeni samo 85 metrov. Obe vojski sta se močno utrdili, delali sta obsežne sisteme kavern in drugih rovov, v katerih so vojaki nato preživeli dve leti. Linija se v tem času ni nikamor premaknila, zato so Italijani pod avstrijske položaje skopali rov, v katerega so namestili razstrelivo. Avstrijci, ki so z enako namero želeli presenetiti Italijane, so po naključju odkrili italijanski rov, iz njega previdno pobrali vse razstrelivo in z njim pozneje vrgli v zrak italijanske položaje. Še danes so na Batognici vidni veliki kraterji, ki so nastali nastali ob eksploziji."
Sledi strm spust po stopnicah do Krnske skrbine, nato pa vzpon na vrh Krna.

Vrnili smo se po drugi poti in sicer po "plosci" do planine Slapnik ter naprej do planine Kuhinja.

* Zadnjo sredo v juliju sem se udelezil skupinske ture iz Ljubljane, preko Vrsica naprej do Ljubljane. Skratka v dobrih 11ih urah sem prebrcal 318 km in tako sem malo poravil julijsko statistiko ;)

* Konec julija je v popoldanskem pohodu "padel" se Porezen. Naslednji dan sem sel z necakom Zanom se na Crno Prst, da vidim ce mu bom dovolj dobro spremstvo pri teku na to goro. Bomo videli septembra ;)

* Ker mi sredi julija ni uspela tura iz Kobarida do Kranjske gore in nazaj, sem jo odpeljal v soboto. Vreme je bilo idealno, kondicija malo manj. Ce nebi imel nazaj grede celnega vetra bi se bilo, tako pa me je turca zmatrala bolj kot sem mislil.

* Vceraj pa sem bil na Kobariskem Stolu. Od vseh hribov ki sem jih dal letos skozi moram reci, da je bil ta najgrsi. To pa zato, ker je proti vrhu pot zelo ozka in je bil tudi spust na tistem odesku grd. Na vrhu je bila megla, tako da ni bilo druge kot pojest sendvic in se cimprej odpraviti nazaj proti avtu.

Vzpon na Jost in Monte Zoncolan

V soboto 22.5. sem se udelezil vzpona na Jost. Kdor je ze kdaj bil na Jostu ve o cem govorim. O hudem klancu, ki je ze v normalnih okoliscinah kar hud preizkus za vsakega kolesarja. S tem mislim na to, da pomoje ni osebe, ki bi med vponom uzivala. Sam imam zelo rad vzpone, vendar ob vzponu na Josta se me ta strast mine. Start je na zacetku vzpona proti vasi Javornik. Do te vasi se dejansko da peljati se dosti vredu, ker je klanec "samo" do 15%. Ko pa v sami vasi zavijes na Jost se zacne preizkus, koliko casa bos se zdrzal na kolesu. Marsikdo se je med samim vzponom tudi vstavil in potiskal kolo. Tudi sam sem bil blizu cisto pod vrhom blizu tega, da stopim s kolesa in grem pes naprej. Ob glasnem navijanju ljudi ob cesti, sem se potem le nekako privlekel do vrha in si rekel nikoli vec. Po nekaj dneh se ta misel seveda spremeni in z veseljem bom spet sel na Josta.

Nasmejan, kot da nebi vedel kaj me caka ;)

Zacetek hudega

Nekaj metrov pred ciljem

Naslednji dan pa sva sla z Bostjanom v Italijo na ogled zakljucka 15.etape Gira d'Italia, z vzponom na Monte Zoncolan. Lepo je bilo videti svetovno kolesarko elito. Vsaka jim cast.

Nekdo na www.bicikel.com je napisal : "Sem bil vceraj na Zoncolanu in ugotovil, da je Jost ena sama Vojvodinska ravnica."

Profil vzpona ma Monte Zoncolan

Se vec slik na:

http://picasaweb.google.si/uros.dakskobler/GiroDItaliaMonteZoncolan#

Sezona teka

Po uspesno pretecenem Kraskem maratonu, je sledilo nekaj pavze.

Ze 14.4. pa je sledila naslednja prireditev, ki sem se je udelezil "Misli na srce". Start je v Tivoliju, nato pa mimo zivalskega vrta do Mosteca in mimo skakalnic na Roznik. Sledi spust nazaj v Tivoli. Dolzina 10 km. Po poku startne pistole je slo na polno. Kmalu sem ugotovil, da nisem dobro prestudiral poti in "spregledal" en vzpon, tistega z Mosteca gor pa sem tudi zamenjal z enim drugim. To je pomenilo, da sem se precej bolj mucil kot bi se drugace. Do cilja sem se vseeno privlekel in to kar s solidnim casom, ce pomislim, da je na trasi kar nekaj vzpona. Sledilo je "hlajenje". Cez dobre pol ure sem sel teci se na 4 km in isto prezivel :)

Trasa teka "Misli na srce":

Po tej tekmi je prisel na vrsto bicikel, moja najljubsa rekreacija. Padlo je nekaj lepih turc in nekaj lepih klancev. Najhujsi je bil tisti v Sorico, kjer je stevec pokazal 20% klanca, po podatkih iz Polarja pacelo 25%. Iz ture v turo mi je slo lazje.

Za prvi maj sem se odpravil na pohod okoli Ljubljane. Trasa poteka po Poti Spominov in Tovaristva (PST). Zanimiva stvar in lepo prezivet dan.

Trasa PST:

Ker se je blizal 8.maj in tek trojk, se je bilo treba pripraviti tudi na to. Nekih hudih priprav ni bilo, ker kondicije imam itak kolikor jo imam in to je to. Ker je bilo vreme pregrdo za na kolo sem sel raje se parkrat teci, kar vsekakor ni skodilo. Zadnjih nekaj dni sem pridno jedel testenine, da bi bile misice na dan tekme nafilane. Cilj je bil teci 1 uro ± 2 minuti. Start je bil hiter in do zacetka vzpona je fino letelo. Ko smo prisli v klanec pa nam je zakuhalo. S trmo smo se prebili tudi skozi to in ko smo bili enkrat na vrhu ni bilo vec panike. Sledil je se tek mimo Trnovega, cez Sustarski most in sprint do cilja. Ko smo preckali ciljno crto, so bile pozabljene tudi vse muke od prej, saj smo izpolnili cilj in tekli 1:02:03 oz. 1:01:53 neto in tako spet zasedli 34. mesto med 459imi mesanimi trojkami.

Trasa teka trojk:

Sledil je dan "pavze" oz. lahkotnega teka, danes pa se Tek na grad. Dejansko to ni tek, ampak sprint, saj je proga dolga "samo" 2.5 km. To pomeni gas do konca. Moram pa reci, da ze dolgo nisem bil po teku tako zj... kot danes.

Trasa teka na grad:

Zdaj imam pa dovolj teka za en cas ;)

HAZARD - 30 let

Jovo na novo

Rehabilitacija rame je trajala malo dlje kot sem prcakoval. Zelo mi je pomagalo tudi zdravljenje v zdraviliscu Terme Zrece. Tako sem konec decembra dobil zeleno luc za sportne aktivnosti. Seveda lepo pocasi in po pameti. Tako sem kmalu po novem letu zacel teci. Sledil je tek na smuceh in kolesarjenje na trenazaerju. Takoj, ko sem zacel sportati se je gibljivost rame se izboljsala. Ker na koncu rehabilitacije, zacetek februarja, rama se vedno ni bila dovolj okrepljena z misicami, sem zacel se plavati. To je trajalo en mesec, stanje se je se izboljsalo in posledicno tudi kondicija.

Sledile so priprave oz. nabiranje kondicije za 10. Kraski maraton. Slo je pocasi in z uzitkom. Na koncu mi je sicer zmanjkal se kak teden, da bi vsaj enkrat pretekel se polmaratonsko razdaljo na treningu. Tudi dolzina vseh tekov do dneva tekme, je bila skoraj tretjino manjsa kot lani.

Kakorkoli, po vecdnevnem testeninskem jedilniku, je v nedeljo sledila tekma. Ze napoved iz prejsnega dne, nam ni obetala najlepsega vremena. Vendar me glede na zeljo po tekmi in pripravah, ne bi od nastopa odvrnilo skoraj nic. V Ljubljani je bilo vreme oblacno, vendar brez padavin, ze od Vrhnike naprej pa je rosilo. Tudi ob prihodu v Sezano ni bilo nic bolje in enake razmere so potem ostale do konca teka. Zelo rahlo je rosilo.

Ker nisem imel nekih velikih nacrtov sem se postavil bolj na konce startne kolone. Sledilo je cakanje starta, nato pa se cakanje, da se kolona sploh premakne. Ko smo se koncno zaceli premikati je bilo na vrsti prehitevanje in tek na visokem pulzu, ki je trajal prvih nekaj kilometrov. Nato sem zacel teci malo bolj kontrolirano in drzal pulz v zeljenem obmocju. Ze na tretjini proge sem ugotovil, da se vedno tecem precej dobro oz. enako hitro kot lani. Tudi po 2/3 proge sem se vedno tekel hitreje kot sem pricakoval. Hitro sem zacel racunati kaksen cas lahko dosezem in bil presenecen, ko sem ugotovil, da lahko izboljsam lanskoletni cas. Vse lepo in prav, ce ne bi bilo ravno v zadnjih nekaj kilometrih najvec vzpona oz. vsaj obcutek je bil tak. Pulz je usel izven nadzora, kar pomeni, da bi se lahko "prekuril". Na levem stopalu me je zacelo zuljiti. Proga pa ves cas malo gor malo dol. Pocasi me je zacelo boleti se v bokih. Potem sem videl se kako so nekoga, ki ga je zgrabil krc dajejo v resilca in nekoga, ki je bruhal pri kraju proge. Kar malo zbilo moralo. Pocasi sem le pritekel do 20 kilometra in sledil je samo se en do konca. Tu je masina spet zacela delati in sledil je se zadnji "vzpon" cez zeleznisko progo in spust proti cilju. V zadnjih metrih sem iztisnil iz sebe se zadnje zaloge moci in odsprintal v cilj.

Po precakanu ciljne crte in ugotovitvi, da sem izboljsal lanskoletni cas, pa samo nasmeh na usta in popolno zadovoljstvo. Ko sem se malo pohladil in preoblekel, je sledila se jota s klobaso in gasa nazaj v Ljubljano.

Tako, da sem kar zadovoljen z zacetkom sezone in upam, da bo slo tako tudi se naprej. Zdaj pa samo cakam sonce, da lahko zacnem kolesariti ;)

Aja, neto cas je po moji uri pa je 1:42:59